Odkar pomnim, sem bila vedno raje povsod drugje kot doma. Komaj sem dobro zlezla iz plenic, so se moje poti že začele širiti vse bolj stran od domače atmosfere. Najprej le do sosedove hiše in bližnjih ulic, potem pa kmalu po Evropi. Življenje je prekratko in svet ogromen, jaz pa bi rada okusila celega. Hitro sem ugotovila, da so Evropske dežele preblizu, da je ta del bolje pustiti za stara leta. Prvič me je v 3. svet odneslo na Kubo, od koder sem se vrnila s popolnoma prazno denarnico, a vseeno živa, zdrava in prav nič shirana, bogatejša pa za tisoče neopisnih izkušenj :) Glasba, ples, preprostost in odprtost domačinov so me totalno navdušili, a čutila sem, da nekaj manjka. Drugo leto sem odkrila Indijo, ki me je prevzela. Prav tam sem dojela, kaj pomeni občutek popolne svobode, kaj so neverjetne dogodivščine, nore izkušnje, nova poznanstva, dobra prijateljstva. Vedela sem, da je to to. Da pridem nazaj. A vseeno sem se morala prepričat, če je cela Azija takšna. Šla sem na Tajsko, pa v Nepal, Indonezijo, Kambodžo, Vietnam, Laos. V Maroku sem okusila malo Afrike, v Izraelu, Turčiji in Omanu pa Bližnji Vzhod. Presenetila me je toplina Kavkaza v Gruziji… Ampak Indija je ostajala Indija. Kar nisem si je mogla izbit iz glave. Večkrat sem pristala na koncu prav tam. Postala sem ji popolnoma zvesta. Prepotovala sem že skoraj celo. Danes mi je ta dežela približno tako domača, kot nekaterim slovencem istrska obala, kjer imajo svoj pavšal :). In če me vprašaš zakaj? Ker je res drug svet. Svet, kjer čas ni tvoj gospodar in kjer kot pribito drži, da je mogoče prav vse.